Če ste se pri verouku učili katoliške zapovedi, se verjetno še spomnite tiste: »Posvečuj Gospodov dan« iz katere je vsem jasno, da je nedelja dela prost dan in da se v nedeljo vernikom spodobi iti v cerkev k maši. Vendar, če imate doma Sveto pismo, se lahko sami prepričate, da v njem o nedelji ni zapisane nobene zapovedi. V Stari zavezi, kjer so zapisane Božje zapovedi, piše: »Spominjaj se sobotnega dne in ga posvečuj! Šest dni delaj in opravljaj vsa svoja dela, sedmi dan pa je sobota za GOSPODA, tvojega Boga …« 2 Mz 20,8-9.

Kako se je torej zgodilo, da je sobota postala nedelja?

Temu sta botrovala predvsem dva dejavnika. V času cesarja Konstantina je bila v rimskem cesarstvu prisotna prva krščanska cerkev, ki je v skladu s Svetim pismom kot dan počitka posvečevala soboto. Prva krščanska cerkev je bila sestavljena iz kristjanov poganskega izvora in nekaterih judov. Zaradi judovskih vstaj je v rimskem cesarstvu nastalo močno protijudovsko ozračje. Judom so prepovedali izpovedovati vero, posvečevati soboto in druge praznike, preučevati svete spise, naložili pa so jim celo poseben davek. Judovstvo, ki je bilo prej dovoljeno verstvo, je sedaj postalo nedovoljena ali prepovedana vera (»religio ilicita«). Kristjane poganskega izvora, ki prej niso imeli zveze z judovstvom so razmere prisilile, da so se oddaljili od vsega, kar je bilo podobno judovstvu. Krščanska cerkev v Rimu je želela pokazati ločitev od judovstva, da bi se izognila preganjanju in plačevanju diskriminatornega davka, zato so začeli v bogoslužje vpeljevati nedeljo, saj je bila sobota prepovedana. Toda zakaj so si izbrali nedeljo in ne kateri drug dan, recimo petek? V tem času je bil v rimskem cesarstvu razširjen mitraizem ali čaščenje sonca kot vrhovnega božanstva. Mitraisti so v čast sonca praznovali prvi dan tedna, ki so ga imenovali sončev dan. Angleži in Nemci so do danes ohranili ime dan sonca za prvi dan tedna – nedeljo (Sunday, Sonntag).¹

Konstantin je upal, da bo z nedeljskim zakonom združil poganstvo s krščanstvom in tako zedinil svoje kraljestvo. Toda to kar se je začelo kot poganski običaj, se je spremenilo v krščansko pravilo. Nedelja je bila sprva samo dan bogoslužja, potem pa jo je cesar uzakonil kot dan počitka. Njegov zakon se glasi: »Na častni Sončev dan naj mestna uprava in ljudstvo, ki živi v mestu, počivata in vse delavnice naj bodo zaprte. Toda na deželi smejo kmetje, ki se ukvarjajo s poljedelstvom, svobodno nadaljevati svoje delo, ker se dogaja, da kateri drug dan ni toliko primeren za setev ali delo v vinogradu; naj se opravljajo takšna dela, da ne bi propadli blagoslovi, ki nam jih pošilja nebo.«²

Najzgodnejši cerkveni zbor, ki se je ukvarjal s praznovanjem nedelje, je bil krajevni zbor v Laodiceji leta 364. V 29. sklepu je razglasil: »Kristjani ne smejo posvečevati sobote in ta dan počivati, marveč morajo ta dan delati; toda Gospodov dan morajo posebno spoštovati in kot kristjani, kolikor je le možno, ta dan ne smejo delati. Če bodo še naprej posvečevali soboto, naj bodo prekleti.«³

V teh dveh zakonih vidimo torej prizadevanja, da se nedelja uzakoni kot dan počitka. Nedelja ima svojo korenino v poganstvu, razširjena je bila s čaščenjem sonca, podprta s kraljevskimi zakoni in vsiljena s sklepi zborov in rimskih škofov. Vse to je bilo potrebno zato, ker ji manjka svetopisemski temelj.

Nedelja je v Svetem pismu imenovana prvi dan tedna in tudi danes še vedno je prvi dan tedna. Če pogledate koledarje protestantskih držav, recimo Amerike, Nemčije, Nizozemske, se teden prične z nedeljo kot prvim dnevom tedna. Zato imamo tudi v slovenščini sredo (nemško Mittwoch), ki je na sredini tedna, kar se izide samo, če štejemo nedeljo kot prvi dan.

Katekizem katoliške cerkve uči, da je katoliška cerkev prenesla svetost sobote na nedeljo zato, ker je nedelja dan Kristusovega vstajenja. »Kot “prvi dan tedna” (Mr 16,2), spominja na prvo stvarjenje; kot “osmi dan”, dan, ki sledi soboti, pomeni ta dan novo stvarjenje, ki se je začelo s Kristusovim vstajenjem. Nedelja je tako postala za kristjane prvi izmed vseh dni, prvi izmed vseh praznikov: Gospodov dan, ko Gospod s svojo veliko nočjo (pasho) dopolnjuje duhovno resničnost judovske sobote in naznanja človekov večni počitek v Bogu.«⁴

Vprašanje, ki se pojavlja je, s kakšno avtoriteto je to storila katoliška cerkev. Ali ima človek pravico spreminjati Božje zapovedi? Jezus je rekel: »Dokler ne preideta nebo in zemlja, ne izgine ni najmanjša črka ali pičica iz postave, dokler se vse ne zgodi.« Mt 5,18 Božje zapovedi so nespremenljive, spremeni ji lahko samo Bog, ki je njihov avtor ali zakonodajalec.

Kljub vsem poskusom, da bi bila sobota popolnoma izrinjena in nadomeščena z nedeljo, so skozi zgodovino vedno živeli kristjani, ki so ostali zvesti Bogu s posvečevanjem sobote. Tako se je posvečevanje ohranilo do današnjega dne v Krščanski adventistični cerkvi.

Obstajata dva načina za ugotavljanje ali je sobota, ki jo poznamo danes, res ta sedmi dan, ki ga je Bog določil v začetku. Eden je svetopisemski, tako, da preverimo vsa mesta v Svetem pismu, ki govorijo o tem, kateri je Božji dan počitka. Niti ena vrstica ne govori o posvečevanju katerega drugega dneva. Drugi pa je jezikovni: v 109 jezikih po celem svetu, vključno z našim, ima ime za sedmi dan svoj koren v hebrejski besedi »šabat«, ki pomeni počitek.⁵

Nekateri kristjani trdijo, da ni pomembno kateri dan posvečuješ. Vendar je Bog dal na stran en dan s posebnim pomenom. Sveto pismo pravi: »In blagoslovil je Bog sedmi dan in ga posvetil, ker je ta dan počival od vsega dela svojega, ki ga je bil Bog ustvaril in storil.« 1 Mz 2,3 Pravi celo, da je sobota znamenje med Bogom in njegovim ljudstvom (prim. Ezk 20,20). Pravi kristjan naj bi torej sledil temu, kar je zapisano v Svetem pismu, razodeti Božji besedi.

Soboti, kot sedmem dnevu, pa govori v prid tudi dejstvo, da je v človekov organizem položen sedem dnevni ritem. V času francoske revolucije so skušali uvesti dekade – teden z desetimi dnevi, v Rusiji pa so leta 1929 skušali vpeljati petdnevni teden z neprekinjenim delovnim časom. Oba poskusa sta neslavno propadla, saj se je izkazalo, da človek najbolje deluje v sedem dnevnem življenjskem ritmu.⁶

Vprašanje nedelje bo ponovno prišlo v ospredje. Vidimo kako se zadnje čase zopet pojavlja vprašanje nedeljskega odprtja trgovin in uzakonjenja nedelje kot prostega dne za vse. Tukaj se odpira problematika na večih ravneh – gre za vprašanje svobode vesti in verske svobode. Potem so tu naravovarstvena gibanja, ki si prav tako zavzemajo, da bi svet počival, da bi se očistil. To lahko berete v papeževi encikliki Laudato si (Bodi hvaljen).⁷ Vse kaže, da se bo potrebno ponovno opredeliti glede dneva počitka. O tem zelo jasno spregovarja tudi knjiga Veliki boj: *

»Še danes so pravi kristjani v raznih krščanskih cerkvah, tudi v Rimskokatoliški, ki iskreno verujejo, da je nedelja od Boga določena sobota. Bog sprejema njihov iskreni namen in poštenost. Toda ko bo praznovanje nedelje ukazano z zakonom in bo svet popolnoma seznanjen in razsvetljen glede dolžnosti prave sobote, potem bodo vsi, ki bodo prestopili Božjo zapoved, da bi poslušali ukaz, ki ne temelji na večji veljavi, kakor pa je Rim, s tem izkazali večje spoštovanje papeštvu kakor pa Bogu. Ti častijo Rim in oblast, ki ukazuje držati se uredbe, ki jo je vpeljal Rim. Molijo zver in njeno podobo. Ko ljudje zavržejo uredbo, za katero je Bog rekel, da je znamenje njegove moči, a namesto nje spoštujejo tisto, ki si jo je Rim izbral za znamenje svoje vrhovne oblasti, bodo s tem sprejeli znamenje privrženosti Rimu – “znamenje zveri”. Šele tedaj, ko bo vse to ljudem jasno in se bodo našli v položaju izbire med Božjimi in človeškimi zapovedmi, tedaj bodo prejeli “znamenje zveri” tisti, ki bodo ostali v svojem prestopku.«⁸

Ko bomo postavljeni v položaj izbire med Božjimi in človeškimi zapovedmi, razmislimo za koga se odločamo in komu sledimo. Sveto pismo nam v tem primeru daje jasen nasvet: Boga je treba bolj poslušati kakor ljudi (prim. Apd 5,29).

Jasmina Petavs

Članek je izšel tudi v časopisu Večer, kar si lahko preberete TUKAJ.

—

[1] Mirko Golubić, Sobota in nedelja v Svetem pismu in zgodovini, str. 107.128, Škofljica 2018

[2] Mirko Golubić, n.d., str.129

[3] Mirko Golubić, n.d., str.129

[4] Kompendij členi 2174-2176 in 2190-2191.

http://www.vatican.va/archive/compendium_ccc/documents/archive_2005_compendium-ccc_sl.html

[5] Mark Finley, Koraki v varnost, str. 130, Ljubljana 1996.

[6] Hans Heinz, Sodobni človek in Sveto pismo, str. 199, Ljubljana 1992.

[7] https://katoliska-cerkev.si/nova-okroznica-papeza-franciska-laudato-si-hvaljen-moj-gospod

[8] Ellen G. White, Veliki boj med Kristusom in Satanom, Končna zmaga dobrega, str. 325, Škofljica 2020.

Osebna izkušnja Jasmine:

Za ogled neposredno na YouTube kanalu, kliknete TUKAJ.

* Če želite svoj lastni brezplačni izvod knjige Veliki boj, kliknite TUKAJ.

The post 1700 LET ZMOTE first appeared on Društvo Sedmi dan.

Stvarnik sveta ima rešitev za vse, ki so ga pripravljeni priznati in sprejeti. Ta rešitev se imenuje Jezus Kristus. V Svetem pismu piše : »Kajti tako je Bog ljubil svet, da je dal Sina svojega edinorojenega, da se ne pogubi, kdorkoli veruje vanj, temveč da ima večno življenje.« (Jn 3,16)
Pred skoraj dva tisoč leti je naš Stvarnik prišel na ta svet kot človek in sicer kot Jezus Kristus. »V začetku je bila Beseda, in Beseda je bila pri Bogu, in Bog je bila Beseda. Ta je bila v začetku pri Bogu. In Beseda je postala meso in je prebivala med nami (in videli smo slavo njeno, slavo kakor Edinorojenega od Očeta), polna milosti in resnice.«. (Jn 1,1-3.14) Opogumljajoča resnica je, da je tisti, ki je ustvaril človeka, obenem tudi njegov Odrešenik. Jezus je prišel rešit človeka od greha in mu omogočil večno življenje. S svojo smrtjo na križu Golgote je plačal ceno za naše odrešenje in je vsakemu človeku dal priložnost za večno življenje. Ko gledamo v Jezusa na križu, se zavedamo, da je zaradi naših grehov sam Stvarnik vesolja moral trpeti in umreti. To naj bi nas spodbudilo, da se spokorimo za svoje grehe in brezbožnost in da postanemo hvaležni Jezusu za to daritev in ljubezen, ki jo ima do nas. V nas se bo tako vselila ljubezen do Jezusa in zato bomo tudi spoštovali in poslušali vse njegove zapovedi in besede. Jezus je razodel, kaj je dokaz, da ga ljubimo. V Svetem pismu piše : »Če me ljubite, boste izpolnjevali moje zapovedi.« (Jn 14, 15)
Jezus je v svoji veliki ljubezni in milosti do človeštva še v raju dal človeku uredbo, ki ga bo vedno spominjala na njega kot človekovega Stvarnika. S posvečevanjem sedmega dne v tednu, to je sobote, človek priznava Jezusa Kristusa kot Stvarnika in izraža svojo zvestobo in vdanost njemu, ki ga je ustvaril. To pomembno uredbo in zapoved je Jezus kasneje potrdil, ko je dal Mojzesu Božji zakon – Deset zapovedi. Pri tem mislimo na Deset zapovedi, kakor jih najdemo v Svetem pismu, (2 Mz 20,1-17.) in ne na tiste, ki jih je spremenila človeška roka, kakršne lahko najdemo v verskih priročnikih, ki so utemeljeni na izročilu. Četrta Božja zapoved zapisana v Svetem pismu se glasi: »Spominjaj se sobotnega dne, da ga posvečuješ.  Šest dni boš delal in opravljal ves svoj posel, toda sedmi dan je čas počitka Gospodu, tvojemu Bogu: v njem ne opravljaj nobenega dela ne ti ne tvoj sin ne tvoja hči ne tvoj hlapec ne tvoja dekla ne tvoja živina, niti tujec, ki je v tvojih vratih. Zakaj v šestih dneh je ustvaril Gospod nebo in zemljo, morje in vse, kar je v njih, in sedmi dan je počival: zato je blagoslovil sobotni dan in ga posvetil.« (2 Mz 20,8-11)
Jezus hrepeni po tem zaradi človekovega odrešenja, da bi ga s posvečevanjem sobote priznali in sprejeli kot Stvarnika. Množice živijo v prestopanju Božjega zakona, in zdaj jih v svoji milosti vabi, da bodo poslušni njegovim svetim predpisom. Vsem, ki bodo zavrgli svoje grehe s spokorjenjem pred Bogom in z vero v Jezusa, je ponujeno odpuščanje.
Jezus je obljubil da spet bo prišel na Zemljo. Ko bo prišel bo zbral vse, ki so mu verovali in ga ljubili in jih bo s sabo odpeljal v Nebo. Obljubil je tudi, da bo prenovil ta planet in bo naredil novega in boljšega. V njem ne bo več greha, smrti, bolečin, solz, trpljenja, niti nepravičnosti. V Mt 24 so opisana znamenja, po katerih lahko ugotovimo bližino drugega Jezusovega prihoda. Veliko znamenj dokazuje, da je blizu trenutek, ko se bo Stvarnik vrnil na Zemljo, da bi jo ponovno podvrgel svoji oblasti, kakor je to bilo pred človeškim padcem v greh.
Po Božji milosti nam je omogočeno, da bi vsi lahko bili del rešene skupine, ki bo dočakala Jezusa in je opisana z besedami: »Tukaj je stanovitnost svetih, ki hranijo Božje zapovedi in Jezusovo vero.« (Raz 14,12)
Bog naj nam pomaga, da se bomo pravilno odločali in bili tudi mi med njimi!

The post VABILO MILOSTI first appeared on Društvo Sedmi dan.

Ključno vprašanje v takšnih razmerah je, kako okrepiti zavedanje o tem, kaj je prav in kaj narobe, kaj dobro in kaj zlo? Kako razločiti dobro in zlo? Kateri temelj je pravi za takšno presojo? Kdo lahko pove, katere odločitve so pravilne? Ali ni celo presoja dobrih ljudi včasih pomanjkljiva? Če merila dobrega in slabega ne obstajajo nekje zunaj nas, je na neki način mogoče opravičiti prav vse. Lahko krademo – da bi si priskrbeli mamila, lahko varamo zakonca – saj si vendar zaslužimo malo razvajanja, ali streljamo na človeka – s katerim se ne strinjamo.

Nezmotljivo vodstvo

Sveto pismo je knjiga, ki daje jasen odgovor na takšna  vprašanja. Razodeva, da nam, ljudem, presojanje dobrega in zla ne gre ravno od rok: »Marsikatera pot se človeku zdi prava, njen konec pa je pot v smrt.« (Prg 16,25 CHR)  Celo nekatere cerkve danes učijo, da merila dobrega in zla, kakor jih je postavil Bog, nimajo več neke posebne vrednosti. Njegove zapovedi so po mnenju mnogih bile odpravljene s križem in ne veljajo več oziroma jih ni mogoče izpolnjevati. Tako mnogo ljudi sledi svojim željam in počne tisto, kar jim je všeč, medtem pa družba žanje obilno žetev razdrtih domov, mladoletnega prestopništva, zločinov in nasilja.

Prerok Ozea pravi: »Ker sejejo veter, bodo želi vihar.« (Oz 8,7) Družba se na težek način uči lekcije, da svobode ne moremo doseči z neupoštevanjem pravil. Ko se odstranijo merila dobrega in zla, nastane zmešnjava. Apostol Pavel je v pismu Rimljanom zapisal, da Bog prepušča človeka norosti njegovega srca, če ni pripravljen priznati Boga. (Rim 1,18-24) Toda Bog ima odgovor za vse, ki so ga pripravljeni priznati. Pred mnogo stoletji je človeštvu dal obrazec za družbo, prosto vezi greha in zla. Če bi ga sprejeli, ne bi nikoli bilo zločinov. Novice v časopisih in na televiziji bi bile polne spodbudnih poročil o spoštovanju človekovih pravic in naslovi nas ne bi bombardirali z omenjanjem pretresljivih tragedij.

Večni zakon

Ko je judovsko ljudstvo po odhodu iz egiptovske sužnosti taborilo ob vznožju Sinaja, se jim je Bog približal, da bi se srečal z njimi. Dejal jim je: »Jaz sem Gospod, tvoj Bog, ki sem te izpeljal iz egiptovske dežele, iz hiše sužnosti.« (2 Mz 20,2) Gospod je začel svoj pomemben govor s tem, da je opredelil svoj odnos do svojega ljudstva in se razodel kot njegov Odrešitelj iz sužnosti. On, ki je odprl Rdeče morje, hodil pred njim podnevi v oblačnem in ponoči v ognjenem stebru (2 Mz 13,21) ter mu dajal mano z neba za hrano, mu je želel reči: »Dragocen si mi. Nasloni se name.«

Ko je bil tako postavljen temelj zaupanja, je Bog izrekel svoj božanski zakon ter nam tako dal moralni pravilnik ravnanja za vse ljudi in vse čase. Deset zapovedi je temelj slehernega človeškega zakonika. Njegove besede so se Izraelcev globoko dotaknile. Če je to Njegova volja, jo bomo vendar izpolnjevali. Toda Bog je vedel, da zgolj slišane besede ne bodo dovolj, še zlasti če upoštevamo prihodnost in na tisoče še nerojenih ljudi. In tako je naredil nekaj več. Merilo dobrega je napisal s svojim prstom »Ko je nehal govoriti z Mojzesom na Sinajski gori, mu je dal dve plošči pričevanja, kamniti plošči, ki ju je popisal Božji prst.« (2 Mz 31,18)

Bog je dal Izraelcem na Sinaju svoj zakon v pisni obliki, toda zakon je obstajal že od samega začetka, od večnosti, dolgo pred Sinajem, celo pred Adamom in Evo. Večno in nespremenljivo merilo dobrega je bilo temelj Božje vladavine. V skladnosti z njim je ravnal tudi z angeli. Nekaj angelov se je odločilo upoštevati dana načela in tako uživati svobodo v službi Bogu, ki je temeljila na ljubezni. Kadarkoli in kjerkoli se ta načela spoštujejo, je navzoč mir. Nekateri angeli, med njimi tudi Lucifer, pa so se odločili zasejati nemir v vesolju in so se uprli Božjemu zakonu.

Lucifer je upor razširil tudi na naš planet. Prva človeka je zapeljal v neposlušnost Bogu in v eni samcati generaciji, le nekoliko let po raju, je človeška vest izgubila ostrino presojanja dobrega in zla. Toda Božji zakon ni šel v korak s človekovim padcem, ostal je nespremenljiv. Prvi Adamov sin Kajn, jezen na Boga, ker je ta sprejel daritev njegovega brata Abela, njegove pa ne, je zaslišal, kako mu Bog govori: »Zakaj si se raztogotil in zakaj je upadlo obličje tvoje? Ne bode li ti, če dobro delaš, povišanja? Če pa ne delaš dobrega, preži greh pred durmi, in proti tebi je poželenje njegovo, a ti mu gospoduj!« (1 Mz 4,6.7 CHR) Sklicevanje na Kajnov greh dokazuje obstoj zakona, Sveto pismo namreč pravi, da je »greh protizakonje.« (1 Jn 3,4 CHR)

Abraham je poznal Božji zakon in se po njem ravnal veliko prej, preden je bil izrečen na Sinaju. Bog mu je obljubil, da ga bo blagoslovil: »Ker je Abraham poslušal moj glas in izpolnjeval, kar sem mu ukazal, moje zapovedi, zakone in postave.« (1 Mz 26,5)

Po odhodu iz Egipta, nekaj tednov preden so Izraelci prispeli do Sinaja, je Bog pokaral Mojzesa, ker so Izraelci kršili Njegov zakon, s tem ko so v soboto šli, da bi nabirali mano. (2 Mz 16,28) Četrto zapoved so torej poznali pred Sinajem.

Božji zakon je torej večno merilo pravičnosti za vse vesolje. Apostol Pavel pravi, da »Bog ni Bog nereda, ampak miru …«. (1 Kor 14,33 CHR) Mar smo potem sploh lahko presenečeni, če takšen Bog deluje v skladnosti s pravili in predpisi? Noben sistem ne more obstajati brez zakonov, celo narava ima svoje zakonitosti. Tudi te je vzpostavil Bog.

Namen zapovedi

Najsi zapovedi, vklesane v kamen ali izobešene na stenah, naredijo še tako močan vtis, vendarle same po sebi niso dovolj. »Pred Bogom namreč niso pravični tisti, ki postavo slišijo, ampak bodo opravičeni tisti, ki postavo izpolnjujejo.« (Rim 2,13) Ni dovolj samo poznati postav, ki jih je dal Bog, nanje se moramo tudi odzvati, moramo se jim podrediti. Jezus je dejal: »Če me ljubite, se boste držali mojih zapovedi.« (Jn 14,15) Če Boga res ljubimo, bo naš logičen odziv, da mu z izpolnjevanjem njegovih zapovedi izkažemo svojo ljubezen.

Ocenjuje se, da so ljudje razglasili približno petintrideset milijonov zakonov, s katerimi uravnavajo človekovo ravnanje. Bog pa je z manj kakor tristo besedami razglasil pravilnik ravnanja, ki zajema prav vsa področja človekovega delovanja. In še nekaj: za razliko od nepopolnih in nespametnih zakonov, ki jih ljudje sprejemajo in kasneje spreminjajo, je »Gospodova postava popolna«. (Ps 19,8) Ker gre za dovršen zakon, se ne more nikoli spremeniti. V zvezi s tem je bil Jezus zelo nazoren: »Laže bi prešla nebo in zemlja, kakor da bi bila izbrisana ena črtica postave.« (Lk 16,17) Tako kakor gradimo zaščitne ograje na mostovih in planinskih stezah, da ne bi zgrmeli v brezno, nam je Bog dal svoj zakon, da bi nas varoval na poti življenja.

Druga pomembna vloga Božjega zakona je, da nam pokaže, kaj je greh. S pravilnim dojemanjem Božjih meril pridobimo jasno predstavo o dobrem in zlu. Apostol Pavel pojasnjuje odnos med grehom in zakonom ter pravi: »Postava nam le omogoča, da spoznamo greh.« (Rim 3,20) »Saj tudi za poželenje ne bi vedel, ko postava ne bi govorila: Ne poželi!« (Rim 7,7)

Zakon torej pokaže na greh. Vendar ne more odstraniti greha. Da bi bilo naše življenje spet pravično, nam je potrebno nekaj več. Grešniku je potrebna pomoč, ki mu je zakon ne more dati. Naloga zakona je pokazati človeku pravo pot; pove nam, kje smo jo zgrešili. Toda zakon človeka ne more rešiti. »Kajti le ko bi bila dana postava, ki bi mogla dati življenje, bi bila pravičnost res iz postave.« (Gal 3,21 EKU)

Upanje za grešnika

Dobrota pa, ki jo Bog izkazuje človeštvu, nam vsem vliva upanje – upanje v odpuščanje in moč živeti drugače. Tej dobroti pravimo »milost«, dostop do nje nam je omogočil Jezus na golgotskem križu. Ko človek sprejme milost, ki nam jo v obilju ponuja Bog – milost odrešitve po daritvi, ki jo je daroval za nas Kristus – se naša hvaležnost mora pokazati v povečanih naporih, da se držimo Božjega zakona.

Sprejeti Kristusa kot Rešitelja pomeni sprejeti njegovo odpuščanje in moč za življenje po njegovih zapovedih; dopustiti, da se njegov zakon vreže v naše misli, kakor je bil nekoč vklesan v kamnite plošče. (Heb 8,10) Vendar pa predanost iz ljubezni ni določena samo za srečne trenutke. Zvestoba in predanost včasih zahtevata težke odločitve.

Najzgovornejši prikaz, kar jih je svet kdaj ugledal, namreč prikaz, kakšna je cena predanosti Božji volji, se je dogodil neko hladno in turobno noč pod oljkami na vrtu, imenovanem Getsemani. Medtem ko so mu po obrazu kapljale krvave srage, je predani Jezus molil: »Moj Oče, če je mogoče, naj gre ta kelih mimo mene, vendar ne, kakor jaz hočem, ampak kakor ti.« (Mt 26,39 ) Grčavi križ na Golgoti je tako večni opomnik na ceno, ki jo je bil pripravljen plačati Bog, da bi človeka uskladil z zakonom, ki ga je ta prekršil, in ga tako odrešil. Če bi bilo mogoče Božji zakon kakorkoli spremeniti ali ukiniti, bi bila Kristusova smrt na Golgoti nepotrebna. Toda njegova smrt je bila resničnost ker »je stopil v svetišče enkrat za vselej … s svojo krvjo, in dosegel večno odkupljenje.« (Heb 9,12)

Zakon razodeva zakonodajalca

Med desetimi zapovedmi, ki jih je Bog zapisal na Sinaju, je samo ena, ki izrecno kaže na zakonodajalca kot Stvarnika. To je četrta zapoved, ki se glasi takole: »Spominjaj se sobotnega dne in ga posvečuj! Šest dni delaj in opravljaj vsa svoja dela, sedmi dan pa je sobota za GOSPODA, tvojega Boga: ne opravljaj nobenega dela, ne ti ne tvoj sin ne hči ne hlapec ne dekla ne živina ne tujec, ki biva znotraj tvojih vrat! Kajti v šestih dneh je GOSPOD naredil nebo in zemljo, morje in vse, kar je v njih, sedmi dan pa je počival. Zato je GOSPOD blagoslovil sobotni dan in ga posvetil.« (2 Mz 20,8-11)

Četrta zapoved je opomnik, da je avtor večnega zakona, ki so ga Izraelci prejeli na Sinaju, Stvarnik neba in zemlje ter vsega, kar biva na njej. Ko je bilo mogočno delo stvarjenja zaključeno, je Bog »blagoslovil sedmi dan in ga posvetil, ker je ta dan počival po vsem svojem delu, ki ga je ustvaril in naredil«. (1 Mz 2,3 EKU)

Stvarjenje sveta in priznanje, ki naj ga človek daje Božji stvariteljski moči, tako da posvečuje soboto, nista poudarjena le v Prvi Mojzesovi knjigi na samem začetku Svetega pisma, temveč tudi v Razodetju, zadnji knjigi Svetega pisma. Veliko sporočilo Razodetja, ki poslednji rod pripravlja za drugi Kristusov prihod, je kakor odmev zgodbe o stvarjenju: »Nato sem videl drugega angela, ki je letel po sredi neba in je imel večni evangelij, da ga oznani prebivalcem zemlje in vsakemu narodu, rodu, jeziku in ljudstvu. Z močnim glasom je rekel: »Bojte se Boga in izkažite mu čast, kajti prišla je ura njegove sodbe. Molite njega, ki je naredil nebo in zemljo, morje in izvirke voda!« (Raz 14,6.7)

Sporočilo angela iz Razodetja vsakega človeka poziva k čaščenju Sodnika vsega človeštva – Boga Stvarnika. Veliko znamenj dokazuje, da je blizu trenutek, ko se bo Stvarnik vrnil na Zemljo, da bi jo ponovno podvrgel svoji oblasti. V tem času je treba njegovo končno sporočilo razširiti z vsemi močmi. Bojte se Boga! Izkažite mu slavo! Priznajte njegovo stvariteljsko moč!

Sobota – večno znamenje pripadnosti Bogu

Bog je za dobro ljudi določil, da vsak teden počastijo spomin na njegovo stvarjenje, in sicer na sedmi dan – soboto. Svojemu ljudstvu je obljubil tudi posebne blagoslove, povezane s tem posebnim dnem: »Če zadržiš v soboto svojo nogo, da ob mojem svetem dnevu ne opravljaš svojih poslov, da soboto imenuješ radost in sveti častitljiv Gospodov dan, in ga častiš s tem, da ne delaš svojih potov, se ne lotevaš svojega posla in ne govoriš praznih besed: tedaj se boš veselil v Gospodu …« (Iz 58,13.14 EKU)

Tisočletje po Mojzesu je prerok Izaija poudaril dejstvo, ki ga nikakor niso smeli pozabiti, in sicer da sobota ni bila nikoli omejena na Izraelce ali Jude, da to ni ne izraelski dan ne izraelski praznik. Daleč od tega. Bog je človeštvu podaril soboto tisoče let prej, preden se je pojavil prvi Jud oziroma Hebrejec. Teh posebnih blagoslovov gotovo ni omejil zgolj na pripadnike enega samcatega naroda. Ne. On poziva vse narode, naj se spominjajo sobotnega dne in ga spoštujejo skupaj z njim: »Tujce, ki se bodo pridružili Gospodu, … ki bodo pazili na soboto, … bom pripeljal na svojo sveto goro in jih razveseljeval v svoji hiši molitve, … kajti moja hiša se bo imenovala hiša molitve za vsa ljudstva.« (Iz 56,6.7)

Nikjer v Svetem pismu ne piše o »judovski soboti«. Jezus je pojasnil, da je ta dan namenjen sleherniku: »Sobota je ustvarjena zaradi človeka in ne človek zaradi sobote.« (Mr 2,27) Nato je dodal: »Sin človekov je namreč gospodar sobote.« (Mt 12,8)

Sobota je, nadalje, več kot zgolj spomin na stvarjenje. Je tedenski opomnik na to, da je med Bogom in človekom vzpostavljeno neločljivo razmerje ter da je naš Stvarnik hkrati tudi tisti, ki v nas obnavlja svoj značaj, kar je bistvo posvečenja: »Tudi svoje sobote sem jim dal, da bi bile znamenje med menoj in njimi in bi spoznali, da jih jaz, Gospod, posvečujem.« (Ezk 20,12) Spoštovati sobotni dan pomeni priznati in sprejeti Njegovo stvariteljsko in posvečujočo moč v svoje življenje.

Sobota je bila dana in posvečevana, preden se je greh polastil oblasti na tem planetu, in bo posvečevana tudi v večnosti, ko bo greh naposled zbrisan z obličja Zemlje: »Kajti kakor novo nebo in nova zemlja, ki ju narejam, da stojita pred menoj, govori Gospod, tako bosta stali vaše potomstvo in vaše ime. Od mlaja do mlaja, od sobote do sobote bo prihajalo vse meso molit predme, govori Gospod.« (Iz 66,22.23)

V misli si prikličite naslednjo podobo: vso večnost bo Božje ljudstvo posvečevalo sobotni dan v čast svojemu Stvarniku in Odkupitelju. Če so soboto praznovali, preden se je na Zemlji pojavil greh, in če jo bomo praznovali na obnovljeni Zemlji, mar se vam ne zdi smiselno, da naj jo Božje ljudstvo praznuje tudi zdaj?

Kristus je potrdil veljavnost sobote

V vsej Novi zavezi lahko beremo, da je naš vzvišeni vzornik Jezus Kristus vselej imel pred očmi ta poseben spomenik stvarjenju in ga je posvečeval vse svoje zemeljsko življenje. Luka pravi: »Prišel je v Nazaret, kjer je odraščal. V soboto je po svoji navadi šel v shodnico.« (Lk 4,16) Jezus je torej imel navado ob sobotah zahajati v shodnico. Morda se boste vprašali, kateri dan je pravzaprav to bilo. Kako smo lahko prepričani, da nekje med Mojzesovim in Jezusovim časom Bog vendarle ni spremenil dneva? Ali da ljudje v svojem štetju dni niso enega dne preskočili ali kakega dodali? Razmislite nekoliko o tem.

Če bi se sprememba dneva dogodila v obdobju med Adamom in Mojzesom, bi Bog to razkril, ko je napisal Deset zapovedi. Če bi se prava sobota izgubila v obdobju od Mojzesa do Jezusa, bi Jezus to vsekakor razglasil. In če bi zaradi človeškega štetja kak dan preskočili ali ga dodali, mar mislite, da bi Judje praznovali to soboto, ki ji mi pravimo sobota? Ne pozabimo, da so Judje imeli in še imajo svoj koledar, v katerem strogo pazijo na sveti dan.

Če bi Bog napravil tako pomembno spremembo v zapovedih, ki jih je zapisal s svojim prstom, bi v Svetem pismu gotovo našli kakšno poročilo o tem. Vprašanje, kateri dan je treba posvečevati kot Božji dan počitka, kot pravi sobotni dan, se v Jezusovem času ni nikoli postavljalo. Ljudje so se prepirali samo glede tega, kako naj jo posvečujejo.

Jezus pričakuje od kristjanov, da v vseh časih praznujejo soboto, saj je tako počel On, sam Bog. Bodite pozorni na njegove besede, ki se sicer nanašajo na dogajanje v prihodnosti: »Molite, da vam ne bi bilo treba bežati pozimi ali na soboto.« (Mt 24,20)

Sobota v Novi zavezi

Nova zaveza razkriva, da so Jezusovi učenci praznovali soboto tudi po njegovem vstajenju. V knjigi Dejanja apostolov se omenja kar štiriinosemdeset Pavlovih srečanj, ki so se zgodila na soboto. Če bi bila sobota, kakor pravijo nekateri, z Jezusovo smrtjo pribita na križ in bi tako izgubila svoj pomen, zakaj bi jo apostoli in prvi kristjani torej posvečevali? Ne sobota, temveč naši grehi so z Jezusom pribiti na križ. (Kol 2,14)

Veljavnost vseh Božjih zapovedi, torej tudi četrte, ki zapoveduje posvečevanje sobote, je v Novi zavezi zelo jasno izražena. Apostol Janez piše: »Da ljubimo Božje otroke, pa spoznamo po tem, če ljubimo Boga in izpolnjujemo njegove zapovedi.« (1 Jn 5,2)

Sobota – znamenje ljubezni do Kristusa

Da, sobota je kot zlata nit vtkana v Sveto pismo od prve do zadnje strani. Jezus je dejal: »Če me ljubite, se boste držali mojih zapovedi.« (Jn 14,15) Ena od teh zapovedi pravi, naj se »spominjamo« sobotnega dne, ki je znamenje med Bogom in človekom. Če Jezusa zares ljubimo, je povsem naravno, da mu ljubezen izkažemo s spoštovanjem zapovedi.

Nemara vam je svetopisemski nauk o soboti nov. Morda vam niti na kraj pameti ni padlo, da je Bog sobotni dan namenil vsemu človeštvu. Mogoče se doslej niste zavedali izjemne pomembnosti svetopisemskega nauka o sobotnem dnevu počitka: »Kdor namreč izpolnjuje vso postavo, krši pa eno zapoved, je kriv za kršitev vseh.« (Jak 2,10)

Slehernik ima ob sobotah dogovorjeno srečanje z Bogom, in to vsak teden. Obeležena ob stvarjenju in položena v samo srčiko desetih zapovedi je sobota večno znamenje človekove zvestobe Bogu; posvečeval jo je tudi sam Jezus z učenci. In prav ta Jezus vas vabi, da sami doživite blagoslove posvečevanja sobotnega dne.

Sobota ponuja obilo priložnosti za duhovno osvežitev, obnovitev telesnih moči, miselno sprostitev. To je čas bogoslužja, občestva in druženja. Zakaj ne bi sami doživeli globoke radosti posvečevanja sobotnega dne? Zakaj ne bi Božje dobrote začeli praznovati kar od tega tedna naprej?

Napad na Božje zapovedi

Prav nikjer v Svetem pismu ni zapisano, da bi Kristus in učenci posvečevali kak drugi dan razen sedmega dne, to je sobote. Toda če se ozremo na današnji krščanski svet, vidimo, da se je nekaj moralo zgoditi, saj je dan bogoslužja v glavnem nedelja. Svetopisemski sobotni dan je nekdo nekoč spremenil. Toda kdo in kdaj?

Na začetku drugega stoletja je nekaj kristjanov začelo praznovati prvi dan v tednu, to je nedeljo. Kaj je tičalo v zakulisju te njihove nove filozofije? Razlog ni neznanka. Veliko preglavic je kristjanom povzročalo dejstvo, da je bilo med njimi mnogo spreobrnjencev iz judovstva, Judje pa so bili, kot je znano, rimskim oblastem trn v peti. Zato je vse, kar je pogane spominjalo na judovsko vero in njihove običaje, izzivalo sovraštvo.

Posvečevanje tedenskega dne počitka, to je sobote, je postalo očiten znak povezanosti z judovstvom in vsa sovražnost, uperjena proti Judom, se je usmerila tudi proti kristjanom. Zaradi tega so nekateri krščanski voditelji, ravnaje se po načelu, da je ljudska modrost pomembnejša od zvestobe, predlagali spremembo dneva počitka.

Sikst, škof rimske cerkve, je začel postopek, ki se je končal tako, da so na ozemlju okrog Rima uzakonili spremembo dneva bogoslužja. Že na začetku uvajanja te spremembe so cerkveni starešine začeli podajati bogoslovne razloge, s katerimi so utemeljevali posvečevanje dneva, na katerega je Jezus vstal, to je nedelje. Dejanska sprememba od sobote na nedeljo se je začela s Sikstovim odlokom, da je treba enkrat letno praznovati dan, na katerega je Jezus vstal, torej nedeljo.

Kristjani v Rimu so se še posebno bali, da jih bodo zamenjevali za Jude, ki so postali po številnih uporih proti rimski oblasti izrazito osovraženi. S tem, ko so postopoma prestavljali tedenski praznik na nedeljo,kar so utemeljevali z vstajenjem kot višjim razlogom, so upali, da jih ne bodo več povezovali z Judi. Ker pa en kompromis vedno zahteva še drugega, so rimski kristjani to, da častijo Jezusa na isti dan kakor poganski Rimljani sonce, začeli šteti za »misijonarsko prednost«. Nekdanji častilec sonca, zdaj novopečeni kristjan, se je vsekakor počutil dokaj ugodno na krščanskem bogoslužju, ki se je obhajalo na isti dan kot čaščenje sonca, četudi je zdaj slavil Jezusovo vstajenje.

Naslednje pomembno dejanje v tej drami se je odigralo okrog dvesto let po Kristusu, ko je papež Viktor poskušal okrepiti praznovanje nedelje kot dneva vstajenja, pri čemer je škofom zapretil, da bo iz cerkve izključen vsak škof, ki ne bo obhajal praznika vstajenja. Praznovanje nedelje je bilo sredstvo, ki ga je papež uporabil, da bi si podvrgel celotno cerkev.

Naslednji korak v spreminjanju dneva počitka in krščanskega bogoslužja je naredil cesar Konstantin. Marca leta 321 je objavil svoj prvi zakon o praznovanju nedelje: »Na častitljiv dan sonca naj počivajo vsi državni uslužbenci, obrtniki in prebivalci mest.« (Codex Justinianus, 3,12.13)

Medtem ko je plaz odpadništva, ki ga je Bog napovedal po preroku Danielu in apostolu Pavlu, pridobival na razsežnosti, je bilo pospešeno tudi spreminjanje dneva krščanskega bogoslužja (Dan 7,25). Leta 386 je Teodozij prepovedal sodne obravnave ob nedeljah in postavil temelje običaju, ki je še danes značilen za zahodno družbo: »Nihče ne sme v nedeljo zahtevati poravnave dolga, bodisi javnega bodisi zasebnega.« Leta 425 je Teodozij II. pozornost usmeril k športnim dejavnostim svojih podložnikov ter prepovedal v nedeljo vse cirkuške in gledališke predstave. Vse večjo pozornost, ki je bila izkazovana nedelji kot bogoslužnemu dnevu, in namerno zanemarjanje sedmega dne, to je sobote, je mogoče bogato dokumentirati z zapisi iz zgodovine krščanstva.

Rimskokatoliška cerkev priznava izvirni pomen sobote. Spremembe posvečevanja sobote na praznovanje nedelje ne utemeljuje s Svetim pismom, ker tega ni mogoče storiti, temveč s svojo oblastjo.V Convert`s Catechism of Catholic Doctrine beremo:

»Vprašanje: Kateri je dan počitka?

Odgovor: Sobota je dan počitka.

Vprašanje: Zakaj praznujemo nedeljo namesto sobote?

Odgovor: Nedeljo praznujemo namesto sobote zato, ker je Katoliška cerkev prenesla svetost s sobote na nedeljo.«

Vsakomur je jasno, da zakon lahko prekliče le zakonodajno telo, ki ga je sprejelo. Svetost bi s sobote na nedeljo lahko prenesel le Stvarnik, nikakor pa ne Katoliška cerkev. Deset zapovedi vključno s četrto bi lahko spremenil edino in samo Bog. Kot lahko razberemo iz Svetega pisma, tega nikoli ni naredil. Prav nasprotno! Jezus Kristus, Bog z nami, je s svojim zgledom in svojimi besedami potrdil pomen posvečevanja sedmega dne, sobote.

Usodna odločitev

Spoznanje o posvečevanju sobote vsakega iskrenega kristjana postavlja pred usodno odločitev: Priznati veljavo izvirnih Božjih zapovedi in posvečevanje sobote sprejeti kot del veljavne krščanske prakse ter na ta način priznati oblast Stvarnika ali pa vztrajati pri praznovanju nedelje, kar pa pomeni očitno prestopanje Božje zapovedi.

Potrebno je razumeti, da je zvestoba Bogu pomembnejša od človeškega odobravanja in mnenja cerkvenega učiteljstva. Jezus nas vabi, da zavzamemo enako stališče kakor apostoli pred mnogimi stoletji, ko so izjavili: »Boga je treba bolj poslušati kakor ljudi.« (Dej 5,29 CHR)

Bog je v teh poslednjih dneh poslal svoje sporočilo ljudem, da bi jih pripravil za svoj skorajšnji prihod. V poslednjem spopadu se odločamo o tem, kaj bomo poslušali: Božje zapovedi ali človeška izročila. Spomnimo se Jozuetovih besed v kritičnem trenutku zgodovine Božjega ljudstva: »Danes si izberite, komu hočete služiti.« (Joz 24,15) Vsak dan se nam postavlja vprašanje: komu bomo podredili svoje življenje? Od odgovora na to vprašanje je odvisno, ali bomo ob Jezusovem prihodu med rešenimi. Med tistimi, ki so opisani z besedami: »Tukaj je stanovitnost svetnikov, kateri hranijo zapovedi Božje in vero Jezusovo.« (Raz 14,12 CHR)

Naj vam Bog pomaga, da boste pravilno izbrali in boste tudi vi med njimi!

The post ZAKON SVOBODE first appeared on Društvo Sedmi dan.